Ko je Budizem prišel v Tibet, se je združil z Bonom in prinesel sorodne šamanistične elemente iz Nepala in drugih krajev. Pred nekaj leti sem študiral pri tibetanskem budističnem lami. Med enim od njegovih številnih poučevanj smo se naučili “plesa okostnjakov”. Ko smo vadili, sem si živo predstavljal, kako bi razkosal svoje fizično telo, pustil vse – kožo, lase, mišice in organe – in pustil samo kosti. To je bila globoka meditacija o minljivosti življenja, ki me je nagovarjala, naj se znebim navezanosti, ki mi niso več služile.
Zdelo se je, kot da bi Maharaj-ji hotel odgovoriti, toda namesto tega so se njegove oči zaprle in sedel je popolnoma tiho, popolnoma tiho. Zdelo se je, kot da je popolnoma izginil. V vsem času, kar sem bil z njim, sem ga le nekajkrat prej videl tako nepremično sedeti. Bilo je izjemno močno, kot da bi vse vesolje utihnilo. Nato mu je po licu pritekla solza. Bili smo navdušeni. Po nekaj minutah so se njegove oči napol odprle in z velikim čustvom je tiho rekel: