Moj budistični učitelj mi je podal sledečo zgodbo:

“V daljni deželi je živel deček. Blizu dečkovega doma je bila visoka gora, na vrhu vedno pokrita s snegom. Na vrhu gore je bil tudi starodavni samostan, v katerem so živeli stari menihi.

Včasih se je deček, ko se je vozil s triciklom po dvorišču, ozrl proti samostanu na visoki gori in se spraševal, kako je tam zgoraj.

Nekega dne, ko je veter pihal z gore, je zrak postal precej hladen in deček je slišal zelo nenavaden hrup vetra. Prihajalo je iz samostana! Ni mogel dognati, kaj bi lahko spuščalo tako nenavaden hrup in bil je radoveden.

Tako si je deček naredil sendvič z arašidovim maslom, se usedel na svoj tricikel in začel svojo vožnjo do samostana. Potreboval je ure in ure, a končno je prišel na vrh. Pogumno je udaril po masivnih vratih samostana in glavni menih je odprl vrata.

“Pozdravljeni, gospod menih, gospod. Spodaj pri svojem domu v dolini spodaj sem slišal zelo nenavaden hrup iz vašega samostana. Mi lahko poveste, kaj je to?”

“Oprosti,” je odgovoril glavni menih, “ne morem ti povedati. Ti nisi menih.”

Žalosten se je mali deček vrnil na svoj tricikel in se vozil vse do doma, v zelo slabem in razočaranem razpoloženju. Resnično je želel vedeti, kaj povzroča ta hrup.

Veter je spet odpihnil z gore šele čez nekaj let. Fant je bil zdaj nekoliko večji in močnejši in zdaj se je po mestu vozil s kolesom.

Po sreči je bil zunaj in se vozil, ko je z gore zapihal veter. Zrak je postal precej hladen in zaslišal je zelo nenavaden zvok vetra. Prihajalo je iz samostana! Ni mogel ugotoviti, kaj bi lahko spuščalo tako nenavaden hrup in bil je radoveden.

Tako si je večji deček naredil sendvič, se usedel na kolo in začel svojo vožnjo do samostana. Potreboval je ure in ure, a je končno prišel na vrh. Potrkal je po masivnih vratih samostana in vrata je odprl glavni menih.

“Hej, gospod menih. Spodaj pri svojem domu v dolini spodaj sem slišal zelo nenavaden hrup iz vašega samostana. Mi lahko poveste, kaj je to?”

“Oprosti,” je odgovoril glavni menih, “ne morem ti povedati. Ti nisi menih.”

Žalosten se je veliki deček vrnil na svoje kolo in se odpeljal vse do doma, v zelo slabem in razočaranem razpoloženju. Resnično je želel vedeti, kaj povzroča ta hrup.

Veter je spet odpihnil z gore šele čez nekaj let. Fant je zdaj zrasel v mladeniča in se po mestu vozil s svojim motorjem.

Po sreči je bil zunaj in se vozil, ko je z gore zapihal veter. Zrak je postal precej hladen in zaslišal je zelo nenavaden zvok vetra. Prihajalo je iz samostana! Ni mogel ugotoviti, kaj bi lahko spuščalo tako nenavaden hrup in bil je radoveden.

Tako je mladi mladenič zgrabil kos pice, skočil na motor in začel svojo vožnjo do samostana. Potreboval je 30 minut, a je končno prišel do vrha. Potrkal je po masivnih vratih samostana in glavni menih je odprl vrata.

“Joj, gospod Monk, stari. Spodaj pri svojem domu v dolini sem slišal zelo nenavaden hrup iz vašega samostana. Mi lahko poveste, kaj je to?”

“Oprosti,” je odgovoril glavni menih, “ne morem ti povedati. Ti nisi menih.”

Na žalost se je mladi mladenič vrnil na motor in se odpeljal vse do doma, v zelo slabem in razočaranem razpoloženju. Resnično je želel vedeti, kaj povzroča ta hrup.

Veter je spet odpihnil z gore šele čez nekaj let. Fant je bil zdaj mladenič in se je pogosto vozil naokoli v svojem novem kabrioletu.

Po sreči je bil zunaj in se vozil, ko je z gore zapihal veter. Zrak je postal precej hladen in zaslišal je zelo nenavaden zvok vetra. Prihajalo je iz samostana! Ni mogel ugotoviti, kaj bi lahko spuščalo tako nenavaden hrup in bil je radoveden.

Tako je mladenič v lokalu s hitro prehrano kupil burger, se usedel v svoj športni kabriolet in začel svojo vožnjo do samostana. Potreboval je 20 minut, a je končno prišel do vrha. Potrkal je po masivnih vratih samostana in glavni menih je odprl vrata.

“Gospod Monk. Spodaj pri svojem domu v dolini sem slišal zelo nenavaden hrup iz vašega samostana. Mi lahko poveste, kaj je to?”

“Oprosti,” je odgovoril glavni menih, “ne morem ti povedati. Ti nisi menih.”

Žalosten se je mladenič vrnil v svoj športni kabriolet in se odpeljal vse do doma, v zelo slabem in razočaranem razpoloženju. Resnično je želel vedeti, kaj povzroča ta hrup.

Tisto noč je razmišljal in razmišljal o zelo čudnem hrupu in o tem, kako je preprosto moral vedeti, kaj ga je povzročilo. Zato se je odločil, da bo naslednji dan nekaj naredil glede tega.

Naslednji dan se je usedel v svoj športni kabriolet in se pognal na goro, močno pritisnil na zavore in zdrsnil ter se ustavil tik pred ogromnimi vrati v samostan.

Trobil je na svoj kabriolet športnega avtomobila, dokler glavni menih končno ni odprl vrat.

“V redu, gospod menih, rad bi vedel, kaj povzroča tako nenavaden hrup iz vašega samostana!”

“Oprosti,” je odgovoril glavni menih, “ne morem ti povedati. Ti nisi menih.”

“No, potem lahko postanem menih?”

“Zakaj zagotovo! To je zelo enostavno. Prepotovati moraš zemljo in prešteti število travnih listov na vsakem polju in število zrn peska na vsaki plaži. Ko se vrneš s svojim odgovorom, boš menih. “

Tako je mladenič zapustil samostan in odpotoval po zemlji. Leta in leta je štel trave in zrnca peska, dokler ni nekega dne končno končal. Počasi se je vrnil v samostan in našel glavnega meniha.

“Oh, gospod menih, zadnja leta sem potoval po zemlji in štel trave in zrnca peska. Končno vem, da je na poljih 123.123.123.123.123 trav in na plažah 123.123.123.123.123 zrnc peska in bi rad postal menih.”

Tako je moški postal menih. Končno bo zdaj lahko odkril vir tistega čudnega hrupa, ki prihaja iz samostana.

“Gospod menih, kakšen hrup prihaja iz samostana?” je vprašal novi menih.

Glavni menih je odgovoril: “Vir je preveč zapleten, da bi ga opisali z besedami. Bojim se, da ga morate videti sami, da bi ga resnično razumeli. Ta ključ vam bo pokazal odgovor, ki ga iščete.”

“Odnesite ta ključ v najgloblji, najtemnejši kot najhladnejše, najbolj vlažne sobe v najbolj umazani, najbolj umazani votlini pod samostanom. Tam boste našli dolg hodnik. Na koncu hodnika so vrata in skozi vrata je stvar ki povzroča hrup.”

No, novi menih je seveda takoj odšel v najgloblji, najtemnejši kot najbolj mrzle, najbolj vlažne sobe v najbolj umazani, najbolj umazani votlini pod samostanom in tam je res našel dolg hodnik. Hodil je po hodniku, dokler ni videl vrat na koncu.

Na žalost so trije čarobni ognji, ki nikoli ne ugasnejo, blokirali moža pred vrati. Odločil se je preskočiti ogenj, da bi prišel do vrat. Moški se je prepričal, da je ključ varno držal v roki, pri prvem požaru se je lotil in skočil!

Preletel je prvi ogenj, a mu je padel ključ. Moški je skočil nazaj čez ogenj, stekel vso pot nazaj po dolgem hodniku, iz najglobljega, najtemnejšega kota najhladnejše, najbolj vlažne sobe v najbolj umazani, najbolj umazani votlini pod samostanom in nazaj do glavnega meniha.

“Oh, gospod menih! Zelo mi je žal! Šel sem v najgloblji, najtemnejši kot najhladnejše, najbolj vlažne sobe v najbolj umazani, najbolj umazani votlini pod samostanom, po dolgem hodniku do vrat, toda tam so goreli čarobni ognji in V prvem mi je padel ključ, ko sem ga preskočil.”

“Ne skrbi, obstaja še en ključ in na poti do razsvetljenja moraš premagati preizkušnje. Drugi ključ pa je daleč, daleč stran v Kanadi.”

Novi menih je zapustil samostan in odpotoval v Kanado. Trajalo je mnogo let, ker ni imel denarja, saj je bil menih.

Na koncu je prispel v Kanado in uspel izslediti ključ do vrat. Menih se je moral nato prav tako mukotrpno vrniti, vendar je končno prispel nazaj v samostan. Šel je navzdol v najgloblji, najtemnejši kot najhladnejše, najbolj vlažne sobe v najbolj umazani, najbolj umazani votlini pod samostanom, dokler ni našel dolgega hodnika.

Ko je začel teči, so bili pred njim trije čarobni ognji.

Čez prvi ogenj je šel menih s ključem še v roki!

Čez drugi ogenj je šel menih, še vedno ključ.
V drugem ognju mu je padel ključ na tla. Menih je skočil nazaj čez drugi ogenj, nazaj čez prvi ogenj, nazaj po dolgem hodniku, po katerem je hodil, in iz najglobljega, najtemnejšega kota najhladnejše, najbolj vlažne sobe v najbolj umazani, najbolj umazani votlini pod samostanom. Menih se je vrnil k glavnemu menihu.

“Oh, gospod menih! Zelo mi je žal! Šel sem v najgloblji, najtemnejši kot najhladnejše, najbolj vlažne sobe v najbolj umazani, najbolj umazani votlini pod samostanom, po dolgem hodniku do vrat, toda tam so goreli čarobni ognji in V drugem mi je padel ključ, ko sem ga preskočil.”

“Ne skrbite, saj obstaja še en ključ in vsi moramo premagati preizkušnje na naši poti do razsvetljenja. Tretji ključ pa je daleč, daleč stran v Avstraliji.”

Menih je zapustil samostan in odpotoval v Avstralijo. Trajalo je mnogo let, ker ni imel denarja, ker je bil menih in vse.

Na koncu je prispel v Avstralijo in uspel izslediti ključ do vrat. Menih se je moral nato prav tako mukotrpno vrniti, vendar je končno prispel nazaj v samostan. Takrat je bil že precej star menih.

Šel je navzdol v najgloblji, najtemnejši kot najhladnejše, najbolj vlažne sobe v najbolj umazani, najbolj umazani votlini pod samostanom, dokler ni našel dolgega hodnika. Ko je začel teči, so bili pred njim trije čarobni ognji.

Čez prvi ogenj je šel, že precej star menih, s ključem v roki!

Prav tako čez drugi in tretji ogenj.

Uspelo mu je! Naredil je skoke in tukaj je stal pred vrati z odgovorom na svoje vprašanje. Končno, končno, po toliko, mnogih, mnogih letih, ko je želel vedeti, kaj povzroča nenavaden hrup, bo vedel. Odgovor je ležal skozi vrata pred njim in končno je bil lahko pomirjen sam s seboj.

Že precej stari menih je počasi potisnil ključ v ključavnico. Ob obračanju ključa je bilo slišati rahel ‘klik’, ko se je ključavnica premaknila nazaj in omogočila precej staremu menihu, da odpre vrata. Odrinil je vrata in stopil noter.

Presenetil ga je šok in začudenje, ko je končno spoznal odgovor na svoje vprašanje!

Odgovor je bil: ____________________

Odgovora na vprašanje ni. Pravzaprav ni pomemben za nas. Kdo je tisti, ki želi vedeti? Kateremu delu sebe ste želeli zadostiti, ko ste me poslušali? Želeli ste slišati modrost. A učenje je, da tako, kot ta deček, tudi vi celo življenje iščete nek odgovor na neko vprašanje. In želite slišati zgodbo o nekom drugem, kako je našel odgovor na svoje življenjsko vprašanje. 

Morda ste razočarani nad koncem te moje pripovedi. A prav tako boste razočarani, če boste sledili poti razsvetljenja nekoga drugega. Hodite po svoji poti in odkrivajte sebe. Najdite mir v temu, da ne veste vsega. Pojdite domov z mirom v srcu, da ne veste, kaj je bil odgovor na dečkovo vprašanje. Le to lahko storite, ste prestopili prag v razsvetljenje. To je moje učenje.”

Hvala, ker ste prebrali to zgodbo in spoznali, da ne rabimo vedeti vsega.