Lu & Lumini (Kdo je otrok v meni?) – Laura Pompe Sterle – KNJIGA

15,00 

Lu in Lumini: Kdo je otrok v meni?  je lahkotna pravljica z globokim sporočilom.
V njej se skrivajo semena, kjer vsak posameznik najde sebe v vlogi starša /odrasle osebe in hkrati otroka /notranjega otroka. In ko razumeš to, je tvoja duša Lumini osvobojena in lahko zaživi v vsej polnosti in popolnosti.

Opis

Jezik: Slovenščina
Založba: Društvo Višja Vibracija, 2021
Avtorica: Laura Pompe Sterle

Spremni opis avtorice:

“Najprej moramo
ponovno brezpogojno
vzljubiti notranjega otroka,
šele potem lahko
sijemo navzven.

Moje potovanje v svoje globine je začelo pred petnajstimi leti.
Agresija in jeza sta močno vplivali na moj odnos z najbližjimi in morala sem narediti korak v tej smeri.
Soočanje z močno zgrajenim egom je bil velik izziv.  V sebi sem vedela, da nič od tega, kar kažem navzven, nisem. Vedela sem, da sem nežno in izjemno občutljivo bitje, ki se skriva za oklepom moči, da ga ne ranijo. Ego mi je morda v določenem času pomagal, vendar sem se povsem identificirala z njim in pozabila nase.
2005 leta sem spoznala partnerja s katerim sva dobila prvega sina Črta. Do takrat največji čudež mojega življenja. Vendar v sebi nisem čutila povezanosti z  njim in moja jeza ter agresija sta se nadaljevali do te mere, da naju je partner zapustil. Vedela sem koliko mu otrok pomeni in kako močno ga je strah, kaj bo moje delovanje naredilo iz njega.
Nisem ga poslušala in z vsem ponosom sem stala kot steber v svojem oklepu, ter se borila z dokazi, da imam prav, saj z menoj ni popolnoma nič narobe.
Po letu dni ločenega življenja se seveda moje obnašanje ni kaj dosti spremenilo.
Partner me je ljubil iz vsega srca, nikakor pa ni prenašal mojega vpitja in hitrih agresivnih odzivov, še bolj pa je ljubil svojega otroka in je predlagal posvetovalnico za partnerske odnose.
Seveda sem se za posvetovalnico dobo pripravila, kaj vse bom povedala in dokazala, kako prav imam in kako nisem jaz problem, ampak vsi okoli mene – partner v tem primeru.
V pisarni sta naju pričakali dve osebi, ena je vodila mediacijo, druga je pisala potek pogovora.
Prvo vprašanje: kje vidim problem v najinem odnosu. Iz mene je izbruhnil val. Govorila sem in govorila, moj ego je ponosno poiskal vse možne situacije, ki sem jih lahko povedala. Po končani samovšečni predstavi sem čakala nadaljevanje pogovora.
Sledilo je isto vprašanje partnerju.
Mirno je sedel na stolu in povedal dva stavka.
Zame je ona najčudovitejše bitje kar sem jih spoznal v življenju, samo neha naj se dreti.
MRZEL TUŠ!!!!
V tistem trenutku sem se sesula. Začutila sem sram, grozo, krivdo … VSE!!!
Te besede so bile tako močne in iskrene, da sem ostala brez filma, brez besed, brez misli.
Vse kar je ostalo, je bil notranji boj razočaranja nad seboj, solz in velike bolečine.
Kot bi umrla, se mi je odvrtel ves film nazaj in zavedala sem se, da imam res problem.
Po terapiji sva šla na kavo.
Še enkrat sem ga vprašala, če je to res kar je povedal.
Ja, Laura, to ti govorim že ves čas in me nočeš slišati.
***
Prišel je nazaj. Imela sva dogovor, ko dvignem glas in bo imel dovolj, se bo odmaknil na balkon in ko se pomirim lahko pridem na pogovor.
IN ZAČELO SE JE!!!
Bitka z egom, z vsemi filmi, ki mi jih je projeciral, s spomini, ki jih je vlekel na dan, kar od nekod, nepovezano, potencirano, iz borke v žrtev …
Ne, nisem si dovolila zapeljati.
Šla sem v trenutek zdaj.
Čuječa z vsem zavedanjem v trenutek zdaj, kjer glas ega utihne.
V trenutku zdaj ego ne deluje.
Dogodek sem pogledala kot opazovalka.
Vse mi je postalo jasno.
Moj Ego je problem in tega ni in ni hotel sprejeti.

ŠOLA SE JE ZAČELA.
Vsak dan, v vsakem trenutku sem se učila biti zavestna v svojih dejanjih, besedah, mislih.
Seveda me je odneslo, vendar vedno manj.
Tako sem prišla do vzorcev, ki sem jih našla v sebi.  Do čustvenih pečatov in zgodb iz prelomnic življenja, ki so se ves čas ponavljale.
Vsak vzorec, vsako izkušnjo sem pogledala, podoživela, jo projecirala na platno, pogledala znova kot opazovalec in se naučila razumeti vsak dogodek zase. Tako so začela padati bremena.
Skozi ta proces sem ugotovila, katere vzorce nosim od staršev in drugih avtoritet, katere nosi partner. In luščila sva stvari, sloj po sloj.
S tem sva začela razumeti starše, njihove strahove in prijeme, njihovo skrb in jezo. Vse so delali iz ljubezni, vendar tako kot so znali, kot so jih naučili njihovi starši in okolica. Uvidela sva, da veliko lahko spremeniva in prereževa nadaljevanje vzorcev.
Vračanje nazaj v otroštvo, videti sebe kot otroka, se na novo vzljubiti od tam in ga prinesti nazaj v srce, ga negovati in delovati skozi njega, njegovo čutnost, radoživost in brezpogojno ljubezen. Oprostiti in odpustiti sebi in ostalim, da je vse tako kot moralo biti. Vse so le izkušnje, katere sva morala doživeti za uspešno pot do sem, saj s tem postajava še bolj dobra in pristna človeka, je bil velik izziv.
HO’OPONOPONO

Med tem je Črt rasel in pridružil se nam je še Tom.
Otroka sta odprla novo poglavje.
Kdo ima kako vlogo?
VSI IMAMO VSE.
VSI SMO UČITELJI, VSI SMO UČENCI.
Ko roditelj spusti vlogo starša in si dovoli biti učenec, se otrok poveže z notranjim bitjem starša in takrat se zgodi čudež.
Povezave postanejo popolnoma jasne in lahkotne.
Nihče ni nikogaršnja last. Vsi smo tu, da si delimo izkušnje, se usmerjamo in učimo drug od drugega.
In tudi, če nisi roditej, si starš in otrok v eni osebi, si učitelj in učenec.

Lu in Lumini: Kdo je otrok v meni?  je lahkotna pravljica z globokim sporočilom.
V njej se skrivajo semena, kjer vsak posameznik najde sebe v vlogi starša /odrasle osebe in hkrati otroka /notranjega otroka. In ko razumeš to, je tvoja duša Lumini osvobojena in lahko zaživi v vsej polnosti in popolnosti.

Naj vam pomaga na poti k sebi.
Hvala.

Iz ljubezni,

Laura