Božič, kakršnega poznamo danes, ima svoje korenine v globokih, starodavnih tradicijah, ki izvirajo iz severne Evrope. Te prakse, tesno povezane s šamanizmom, so vključevale naravo, spiritualne izkušnje ter uporabo mističnih gob, kot je rdeča mušnica (Amanita muscaria). Zgodbe o šamanih, jelenih, darilih in obredih med zimskim solsticijem (21. december) razkrivajo starodavno modrost in globoko povezavo z naravnimi cikli, ki so vplivali na kasnejše praznične običaje.
Rdeča mušnica, prepoznavna po svojem značilnem rdečem klobuku z belimi pikami, je bila pomemben del šamanskih obredov pri nekaterih severnoevropskih plemenih, kot so Sámiji (Laponci), ki živijo v severnih predelih Skandinavije in Rusije. Ta goba je bila znana po svojih halucinogenih učinkih in se je uporabljala kot ključni del ritualov, ki so šamanom omogočali povezovanje z duhovnim svetom.
Šamani so verjeli, da rdeča mušnica odpira vrata do zgornjih svetov, kjer so lahko stopili v stik z duhovi narave, predniki in božanskimi silami. Ob uživanju te gobe so dosegli trans, stanje zavesti, v katerem so lahko potovali med svetovi in prinašali sporočila ter zdravljenja za svoje ljudstvo. Ritual je bil še posebej pomemben med zimskim solsticijem, ko je bila noč najdaljša, in se je šaman lahko potopil globoko v skrivnosti vesolja.
Med 21. in 24. decembrom so se šamani odpravili na svoje duhovno potovanje, ki je vključevalo uživanje rdeče mušnice. Zimski solsticij je bil ključen čas, saj je predstavljal najdaljšo noč v letu, po kateri je svetloba spet začela naraščati. To obdobje je bilo zaznamovano z obredi, kjer so se šamani združevali okoli drevesa, pogosto smreke ali jelke, ki je imela pomembno simboliko življenja in preporoda.
Okrasitev drevesa z različnimi predmeti je bila del rituala, ki je bil namenjen slavljenju narave in njenih ciklov. Drevo je simboliziralo os sveta, povezavo med zemljo in nebesi, ter je bilo okrašeno z darovi, ki so predstavljali častitev duhov in narave.
Šamani niso le uživali rdečo mušnico sami, ampak so opazili, da so jo jedli tudi severni jeleni, ki so prebivali na teh območjih. Jeleni so razvili odpornost na strupe gobe in so uživali njene psihotropne učinke. Ljudje so ugotovili, da lahko pridobijo podobne učinke, če pijejo urin teh jelenov, saj je vseboval psihotropne spojine, a brez škodljivih toksinov, ki jih je jelenovo telo že filtriralo. Ta praksa je bila del obredov, ki so omogočali šamanom in drugim članom plemena doseči stanje transa, ki jim je omogočilo duhovno potovanje.
Po teh obredih so se šamani 24. decembra, ob polnoči, ko se je dan začel podaljševati, odpravili na potovanje od hiše do hiše. To potovanje je bilo simbolično, šamani pa so potovali s sanmi, ki so jih vlekli jeleni – kar je simbolika, ki se danes povezuje z božičkom in njegovimi sanmi.
Na svojem duhovnem potovanju so prinašali darila – ne v materialnem smislu, ampak duhovna sporočila in blagoslove iz zgornjega sveta, ki so jih prejeli v svojih transih. Ta darila so bila namenjena zaščiti, zdravljenju in prinašanju blaginje v domove. S tem so poskrbeli za ohranjanje ravnovesja med svetovi in za nadaljevanje ciklov življenja in smrti.
Mnoge tradicije, povezane s šamanskimi obredi med zimskim solsticijem, so našle svojo pot v sodobni praznovanje božiča. Smreka, okrašena z lučkami in darili, simbolizira starodavno drevo življenja. Božiček, ki prihaja na saneh z jeleni, spominja na šamane, ki so potovali v transu in prinašali duhovna darila. Tudi datum 24. december kot čas ponovnega rojstva svetlobe in podaljševanja dneva ima svoje korenine v praznovanju zimskega solsticija.
Čeprav so te stare tradicije danes bolj skrite v mitih in legendah, so še vedno prisotne v simboliki, ki obkroža praznovanje božiča. S tem pa se ohranja starodavna modrost, ki nas spominja na naše globoke povezave z naravo, duhovnim svetom in cikli vesolja.
Šamanske tradicije severnoevropskih plemen ponujajo fascinanten vpogled v starodavne obrede in verovanja, ki so se postopoma preoblikovala v sodobne praznične običaje. Rdeča mušnica, jelen, smreka in zimski solsticij – vsi ti elementi so igrali ključno vlogo v starodavnih ritualih, ki so poudarjali povezanost ljudi z naravo in duhovnim svetom. Čeprav se je oblika praznovanja spremenila, pa bistvo ostaja enako: praznovanje ponovnega rojstva svetlobe, življenja in upanja.
Lu Ka
