Ena od prvih stvari, ki sem jih opazil, ko sem vstopil v sveti prostor srca, je bila vibracija, o kateri se je zdelo, da prihaja od vsepovsod. Očitno ta vibracija ni bil sam srčni utrip, saj je bil zvok neprekinjen, kot zvok Om, čeprav drugačen. (Obakrat, ko sem bil v Kraljevi sobi v Veliki piramidi v Egiptu, sem občutil vibracijo, ki se je širila po celi piramidi, celo v kamnih, ki sem se jih dotaknil. Pogovarjal sem se z mnogimi ljudmi, ki so tam občutili isto vibracijo, in mislim, da je vibracija srca enaka.) Ko vstopite v sveti prostor srca in zaslišite njegovo vibracijo, začnite posnemati ta notranji zvok s svojim fizičnim glasom. Ni treba, da ste pri tem popolni, skušajte se mu samo čimbolj približati. S tem povežemo notranji svet srca z zunanjim svetom uma. Moja žena je proučevala starodavne izraelske zapise o naravi človeškega srca pod vodstvom učiteljice Kolette iz Jeruzalema. V njih je prav tako poudarjen pomen povezave obeh svetov in moje izkušnje s številnimi ljudmi, ki so vstopili v ta prostor, temu pritrjujejo. S tem prizemljimo izkušnjo notranje melodije srca v zunanjem fizičnem svetu, hkrati pa je to način, s katerim se najlaže znova vrnemo v srce. Ko ste enkrat že doživeli sveti prostor srca in bi se tja radi spet vrnili, se lahko z glasom uglasite z vibracijo srca. Ko zapojete ta zvok, se pomaknete iz glave v srce. Vibracija vas bo popeljala naravnost v sveti prostor srca in vračanje na to mesto bo čedalje lažje. Sčasoma boste za vstopanje iz glave v srce porabili le nekaj sekund.
Moja osebna izkušnja bivanja v svetem prostoru srca
Preden začnem opisovati lastno izkušnjo, bi rad poudaril, da utegne ta biti povsem drugačna od vaše in med obema morda ne bo videti nikakršne povezave. Tudi če imata dve osebi veliko skupnega, je podobno kot pri snežinkah vsaka oseba zase enkratna in neponovljiva. Zato vas prosim, da se prepustite svojim izkušnjam brez pričakovanj. Bolj ko boste vstopali v srce neobremenjeni, kot otrok z odprtimi očmi in budnimi čuti, laže in neposredneje boste doživeli dimenzijo svojega srca. Izkušnje drugih vam opisujem le kot primer, in ne kot pravilo, ki bi moralo veljati tudi za vas. Sredi osemdesetih sem bil zatopljen v meditacijo Mer-Ka-Ba in nenadoma sem se v svojem notranjem svetu nepričakovano znašel v votlini, vklesani v trdo skalo, ki se je zdela zelo resnična.
Del votline je bil ob robu zaokrožen in dvignjen kot kupola. V njem ni bilo ničesar razen kamnitega korita, ki je bilo napolnjeno s čistim, belim peskom. Na levi steni osrednjega dela votline je bilo približno dvajset fotografij ljudi, ki so bile videti, kot da so vgrajene v skalnato steno. Poznal nisem nikogar od ljudi na slikah in nisem razumel,
zakaj so fotografije tam. Na nasprotni steni je bila odprtina, široka približno tri in visoka okrog štiri metre. Oblivala jo je bela svetloba,
ki mi je zakrivala pogled v prostor, kamor je vodila. Intuitivno sem vedel, da se za to svetlobno steno nahaja nekaj, kar skrivam sam pred sabo. Vedel sem, da sem sam ustvaril to svetlobno steno, vendar nisem razumel, zakaj.
